Platonova zgodba
Platon je zapisal zgodbo o votlini. Ujetniki sedijo priklenjeni od rojstva. Gledajo samo steno pred sabo. Za njimi gori ogenj. Med ognjem in ujetniki nosijo predmete. Na steni plešejo sence.
Ujetniki verjamejo, da so sence resničnost. Drugega niso nikoli videli.
Nekega dne se eden osvobodi. Obrne se. Zagleda ogenj, predmete, luč. Boli ga. Zmede ga.
Povzpne se iz votline. Zunaj je sonce. Sprva ga ne prenese. Počasi, korak za korakom, začne videti svet takšen, kot je.
Ko se vrne v votlino povedat drugim, mu ne verjamejo. Smejijo se mu.
To je zgodba stara skoraj 2400 let. In vseeno — vsak dan jo živimo znova.
Votlina danes
Danes votlina ni iz kamna. Ni verig, ni ognja.
Votlina je zaslon. Je novičarski vir, ki ga bereš vsako jutro. Je skupina ljudi, ki misli enako kot ti. Sence so naslovi, mnenja, izseki resnice, ki potrjujejo, kar že veš — ali kar že misliš, da veš.
Tako delujejo tudi algoritmi družbenih omrežij. Kažejo nam tisto, kar se sklada s prepričanji, za katera mislimo, da so naša. Nevede pa so nam jih oblikovali algoritmi.
Nihče nas ne priklene. Sami se usedemo. In sami se vrnemo, dan za dnem, gledat isto steno.
Koliko sploh razmišljamo sami? Katere misli so res naše?
Resnica kot odnos, ne last
Animizem uči nekaj drugega. Ni ločnice med tistim, ki gleda, in tistim, kar je gledano. Vse je v odnosu. Kamen, Reka, Misel, drug Človek — vse diha v razmerju, nič ne obstaja samo zase.
Resnica bi morala biti taka. Nekaj živega. Nekaj, s čimer si v stiku, ne nekaj, kar imaš.
A v političnem prostoru se resnica spremeni v last. Postane zastava, ki jo braniš. Del identitete, ki jo ščitiš kot svojo kožo. Priznati napako svoje »strani« ni več intelektualno priznanje. Je grožnja samemu sebi.
Enako smo naredili z naravo. Ko jo posedujemo, namesto da smo v odnosu z njo, jo izčrpavamo. Ko resnico posedujemo, namesto da smo v odnosu z njo, jo izkrivljamo v orožje.
Namesto prepričevanja
Kaj torej namesto prepričevanja?
Platon v mitu pokaže nekaj pomembnega. Ujetnika, ki se osvobodi nihče ne prepriča z besedami. Nekdo ga fizično odveže, ga potegne ven, na silo. In prav to — sila — je razlog, da ga tisti v votlini zavrnejo, ko se vrne.
Morda pot ni vlačiti druge iz votline. Morda je edina pot, da prižgeš svojo lastno luč. Da živiš svoj odnos z resnico pošteno, brez potrebe, da bi drugim dokazoval, da se motijo.
Kdor je pripravljen, pride sam. Kdor še ni, bo sonce videl kot sovražnika, ne kot dar.
Peter Verščaj | WolfAnima