Sanjam deželo, kjer se korenine dreves dotikajo korenin naših src.
Deželo, kjer narava ni sovražnik, temveč učitelj — kjer se človek spomni, da ni gospodar zemlje, temveč njen sorodnik. Kjer vsako bitje, ki hodi, plava ali leti, nosi svojo iskro istega ognja, iz katerega smo skovani tudi mi.
Gozd, ki ne pozabi
Sanjam gozd, ki ni le les in senca, temveč živ spomin — kjer stoletni hrasti pripovedujejo zgodbe, ki jih veter prenaša iz roda v rod, in kjer tišina med drevesi ni prazna, temveč polna glasov, ki jih smo pozabili poslušati.
Sanjam reko, ki ne pozna meje med »mojim« in »tvojim« — ki teče skozi vsa telesa, skozi vsako korenino in vsako žival, in nas spominja, da smo vsi narejeni iz iste vode, iste zemlje, istega diha.
Rane, ki se celijo
Sanjam deželo, kjer se rane, ki jih je zemlja prejela od naših rok, počasi celijo — kjer se posekan gozd ponovno dvigne, kjer se izsušena tla znova napijejo vode, kjer se vrnejo tisti, ki so odšli: Volk, Ris, Kresnička …
To ni sanjarjenje o preteklosti. To je vizija za prihodnost — deželo, ki jo lahko začnemo graditi z vsakim drevesom, ki ga posadimo, in vsakim korakom, ki ga naredimo z zavedanjem, da hodimo po živem telesu, ne po lastnini.
Duša tega mesta že obstaja. Čaka le, da jo prebudimo.
Peter Verščaj | WolfAnima