Nekdo je nekoč potegnil črto po zemljevidu.
Rekel je: to je moje.. to je tvoje. In od takrat plačujemo.
Ampak zemlja ni nastala z zemljiško knjigo. Reka ni čakala na lastniški list, da je stekla. Gozd ni prosil za dovoljenje, da je zrasel.
Mi smo prišli pozno... in si vzeli, kar ni bilo naše.
Ko vse postane merljivo
Danes gozdove merimo v kubikih lesa. Reke v megavatih. Jezera v turističnih nočitvah.
To je hrematizem. Logika, kjer je vse merljivo v denarju — in kar se ne da izmeriti, kot da ne obstaja.
Nasproti stoji druga logika. Starejša. Bolj tiha.
Animizem ne sprašuje, koliko je gozd vreden. Sprašuje, kdo je gozd. Reka ni resurs. Je bitje, s katerim si v odnosu.
Kaj izgubimo
Ko hrematizem prevzame vse, izgubimo več kot denar.
Izgubimo sposobnost videti drevo kot drevo. Vidimo samo les.
Izgubimo sposobnost videti reko kot reko. Vidimo samo hidroenergijo.
In ko nekaj preneha biti bitje in postane resurs, ga je lahko izčrpati brez občutka krivde.
Problem ni ekonomija. Problem je, ko postane edina logika.
Ne pravim, da ekonomija ne sme obstajati. Tudi skupnosti, ki so živele v globokem spoštovanju do zemlje, so menjavale, delile, gospodarile.
Problem ni ekonomija. Problem je, ko postane edina logika. Ko denarna vrednost postane edino merilo — in nič drugega ne šteje.
Vprašanje, ki ostane
Zato vprašanje ni čigava je zemlja.
Vprašanje je kako živeti v odnosu do nje, ki ni izkoriščevalski. Ne glede na to kaj piše v kakšni knjigi.
To je tisto, kar me vodi. V tem, kar gradim. V tem, kar razmišljam. V tem, kako diham.
Peter Verščaj | WolfAnima