Nekaj se mi dogaja, odkar sem začel glasneje razmišljati o stvareh, ki me resnično skrbijo. Omenim skrb za naravo, in nekdo prikima – "aha, eko tip." Rečem, da si želim, da zdravstvo in šolstvo ostaneta dostopna vsem, ne glede na denarnico, in v očeh sogovornika se prižge lučka: "levičar."
Potem pa v istem stavku povem, da me skrbi, kam nas vodi centralizirana evropska birokracija, digitalna identiteta in nadzor nad tem, kaj bomo smeli kupiti in kdaj – in nastane tišina. Ker to naj ne bi šlo skupaj. Ker sem menda ravnokar sam sebi nasprotoval.
Nisem.
Predali, ki ne držijo
Slovenija ima dolg spomin na delitev na "rdeče" in "bele". Ta delitev je nekoč nekaj pomenila – danes pa deluje bolj kot refleks. Če podpiraš eno stvar iz enega paketa, te avtomatsko uvrstijo v celoten paket, ne glede na to, ali dejansko verjameš v vse ostalo, kar je v njem.
Meni se zdi to len način razmišljanja. In nevaren, ker nas dela gluhe drug za drugega, še preden sploh začnemo pogovor.
Ker realnost je taka: lahko verjameš, da nihče ne sme ostati brez pomoči, ko jo nujno potrebuje, in hkrati verjameš, da je preveč moči v premalo rokah nevarno – ne glede na to, ali so te roke v Bruslju, v korporaciji ali kjerkoli drugje. To nista nasprotujoči si stališči. To sta dve plati istega instinkta: da ima vsak človek pravico do dostojanstva in avtonomije.
Od kje mi ta drža
Še ne dolgo nazaj sem prišel iz sveta IT varnosti in svetovanja – sveta, kjer razmišljaš o tem, kdo ima dostop do česa, kdo nadzoruje kaj, in kaj se zgodi, ko sistem, ki naj bi te ščitil, postane sistem, ki te nadzoruje. To ni abstraktno razmišljanje zame. To je bil moj poklic.
Danes preživljam veliko časa z rokami v zemlji, v tišini meditacije, v razmišljanju o tem, kako smo ljudje povezani – med seboj, z naravo, s cikli letnih časov. To ni beg od prejšnjega sveta. Je nadaljevanje istega vprašanja: kaj pomeni biti svoboden, odgovoren in povezan hkrati?
In prav iz te kombinacije – tehničnega razumevanja sistemov in duhovnega razumevanja povezanosti – vidim isto sliko z dveh strani. Preveč centralizacije, naj bo digitalna, politična ali korporativna, nas oddaljuje od tega, kar nas dela žive: od odnosa do zemlje, od skupnosti, od odločanja o lastnem življenju.
Kaj to pomeni v praksi
Zame to pomeni nekaj zelo konkretnega, ne teoretičnega:
- Vrt namesto samo trgovine. Ne zato, ker sovražim sistem, ampak ker si želim vedeti, da znam, če bo treba, poskrbeti zase in za svoje.
- Bližnje kmetije namesto anonimne verige. Za zelenjavo in meso, ki ju ne pridelam sam, raje poiščem kmeta v bližini, ki ga poznam po imenu, kot da kupim nekaj brezosebnega iz trgovske police. Tako vem, od kod prihaja hrana, podpiram nekoga v svoji skupnosti, in hkrati gradim mrežo, ki ne gre skozi noben centraliziran sistem.
- Skrb za živali, ne le za pridelek. Ko govorim o mesu s kmetije, ne mislim samo na "lokalno" kot marketinško besedo. Zanima me, kako živi žival, preden pristane na krožniku – ali ima prostor, svetlobo, dostojanstvo, ali stoji stisnjena v hlevu ali kletki, ki je zasnovana samo za učinkovitost, ne za življenje. To ni sentimentalnost. Je isto vprašanje, ki ga postavljam sistemom, ki nadzorujejo ljudi: moč brez odgovornosti do tistega, ki je odvisen od tebe, je vedno past, naj gre za človeka, žival ali korporacijo z delničarji, ki jih zanima le konec četrtletja.
- Skrb za tiste, ki tega ne zmorejo. Ne zato, ker sledim strankarski liniji, ampak ker mi je to preprosto človeško.
- Vprašanja namesto tišine, ko gre za nadzor. Ne zato, ker sem proti napredku, ampak ker vsak napredek, ki mu ne postavljamo vprašanj, prej ali slej postane past – ne glede na to, ali ta napredek prihaja iz ministrstva ali iz upravnega odbora.
Past, ki je ne vidimo, dokler se ne zapre
Tu pridemo do vprašanja, ki me trenutno najbolj skrbi: centralizirana digitalna identiteta.
Sama ideja zveni nedolžno, celo koristno – en digitalni dokaz, kdo si, ki poenostavi vse od bančništva do zdravstva. A ko digitalno identiteto povežeš s plačilnim sistemom in z algoritmom, ki ocenjuje "vedenje", dobiš orodje, ki lahko zdrsne v obliko socialnega ocenjevanja. Ne nujno takoj, ne nujno namerno – a strukturno.
Kdor nadzoruje dostop do denarja in storitev na enem mestu, ima moč, da ta dostop pogojuje. In tu ni bistvo, ali danes obstaja zloraba. Bistvo je, da gradimo sistem, ki zlorabo omogoča, ne da bi se o tem sploh resno vprašali.
Take odločitve – kako bo denar programiran, kdo bo imel vpogled v naše nakupe, kaj se zgodi, če te sistem "izklopi" – ne bi smele biti sprejete v ozkih krogih birokracije, brez široke javne razprave. Ne zato, ker so ti ljudje slabi, ampak zato, ker take odločitve zahtevajo več glasov, kot jih trenutno dobijo.
Ko nekaj tako temeljnega – svobodo razpolagati z lastnim denarjem in dostopom do storitev – prepustimo peščici, brez da bi širša javnost sploh razumela, kaj se odloča, ne gradimo infrastrukture napredka. Gradimo past, v katero bomo stopili, ne da bi jo sploh videli, dokler se ne zapre.
Zato mi ni vseeno. Ne ker sem proti tehnologiji – sem iz tega sveta prišel in ga razumem. Ampak prav zato vem, da vprašanja, ki jih danes ne postavimo, jutri postanejo odgovori, ki jih ne moremo spremeniti.
Ista past, druga maska
Nekdo bo tu pomislil, da je moja skrb usmerjena samo v državo, in da s tem po tihem zagovarjam "prosti trg" kot rešitev. Ni tako.
Brezosebni, vase zagledani kapitalizem je ista past v drugi obleki. Korporacija, ki gleda samo na četrtletno rast, nima obraza in nima odgovornosti – enako kot birokratski sistem brez razprave. Živalim v kletkah je vseeno, ali jih tja stisne državni načrt ali preglednica delničarjev, ki optimizira strošek na kilogram mesa. Kmetu, ki ga anonimna veriga izriva iz posla, je vseeno, ali ta pritisk prihaja iz politike ali iz trga.
Past ni "levo" ali "desno". Past je vedno ista: moč, ki se osredotoči nase – na rast, na nadzor, na učinkovitost – in izgubi stik s tem, komu ta moč sploh služi.
Ne bom zamenjal ene brezosebne sile z drugo samo zato, ker ena nosi zastavo svobode trga, druga pa zastavo skupnega dobrega. Zanima me, kdo dejansko nosi posledice odločitev, ne katera zastava plapola nad njimi.
Zakaj sploh pišem o tem
Ne pišem zato, da bi vas prepričal v svoj "tabor" – ker ga nimam. Pišem zato, ker sumim, da nisem edini, ki se počuti nerazvrščenega. Da nas je veliko, ki verjamemo v skrb za sočloveka IN v skepso do prevelike moči na enem mestu, ne glede na to, od kod ta moč prihaja. Ki nas ne moreš zvezati v en sam politični paket, ker preprosto nismo sestavljeni tako.
Če se v tem najdete – dobrodošli. Ni treba, da si izberemo predal. Dovolj je, da si upamo misliti s svojo glavo. 🐺
Peter Verščaj | WolfAnima