Ura je 5:36. Družina v avtu. Vse naloženo. Dopust na morju — v pričakovanju celo leto.
Vklopim avto. Na zaslonu napaka. Battery Management System malfunction.
V trenutku vem. Danes ne bo nič.
Nedelja, ki ne posluša
Servisi zaprti. Pokličem proizvajalčevo 24-urno pomoč. Prijazen glas, a brez moči nad koledarjem. Jutri ob osmih, pravijo.
V tišini razložimo avto. Otroci ne sprašujejo veliko. Morda čutijo, da besede zdaj ne pomagajo.
Leto, ki je že tako nosilo dovolj
Leto za nami ni bilo lahko. Izgorelost. Zdravljenje. Borelioza. Nov posel, ki še ne nosi. Prispevki, ki čakajo... tudi, ko prihodka še ni. Vse to sem nosil tiho. In zdaj še to.
Nadzor, ki si ga domišljamo nad jutri, obstaja le, dokler ga narava ali kovina ne prekineta.
Kar naju druži
Pa vendar — ta avto in jaz imava zgodbo. Huda prometna nesreča, iz katere sem prišel z enim zlomljenim vretencem. Nič več. Kdo me je varoval tisti dan poleg pločevine in varnostnih pasov, ne vem. Ampak nekaj je bilo tam.
Morda je prav to tisto, kar me danes zjutraj drži pokonci. Ne jeza na stroj. Samo spoznanje — da ni vse v mojih rokah.
Kje se dopust res začne
Jutri ob osmih pokličem servis. Danes pa poskusim biti tam, kjer sem — v avtu, ki ne pelje nikamor, z družino, ki je vseeno tu.
Morje bo počakalo. Dopust se morda ne začne danes. Družina, ki je skupaj tudi v tišini - to je že nekaj.
Peter Verščaj | WolfAnima