Strah pride nepovabljen. Vedno.
Srce pospeši. Dih se skrči. Telo se pripravi — na beg, na boj, na obstanek. To ni napaka. To je najstarejši jezik, ki ga pozna telo.
Zahodni um je strah spremenil v sovražnika. Nekaj, kar je treba premagati, potlačiti, "obvladati". Šamanski pogled je drugačen. Strah ni ovira na poti. Strah je glasnik. Prihaja s sporočilom, in dokler ga ne poslušamo, se vrača — vedno glasnejši.
Vprašanje ni, kako se strahu znebiti. Vprašanje je, kaj nam prinaša.
Strah kot Sila, ne kot Lastnost
V animističnem svetu strah ni nekaj, kar imaš. Je nekaj, kar te obišče.
Srna se ne poistoveti s strahom. Skozi Srno gre Strah — kot veter skozi Klanec. Pride, opravi svoje delo, gre naprej. Srna ne nosi strahu s seboj cel teden. Mi ga nosimo mesece, leta.
To je razlika med naravo in nami: žival dovoli sili, da gre skoznjo. Mi jo ustavimo, analiziramo, zadržimo v mišicah in mislih — in ravno tam strah obtiči.
Šamanski praktik ne sprašuje "zakaj se bojim". Sprašuje "kaj mi Strah prinaša — in ali mu bom dovolil, da gre naprej."
Telo in Dih — Kje se Strah Naseli
Strah se ne zgodi samo v glavi. Zgodi se v prsnem košu, ki se stisne. V dihu, ki postane plitek in hiter. V ramenih, ki se dvignejo proti ušesom, kot bi se telo hotelo skriti samo vase.
To je stara modrost telesa: ob nevarnosti dih ni namenjen sproščanju, namenjen je preživetju. Plitek dih drži telo v pripravljenosti. Problem nastane, ko nevarnosti ni več, dih pa ostane ujet v istem vzorcu — dneve, tedne, včasih leta.
Dih je edini samodejni proces v telesu, ki ga lahko zavestno spremenimo. No.. skoraj edini. Zato je prvo orodje, ki ga imamo vedno pri sebi.
Izgubljeni Trepet — Ko je Telo Pozabilo, Kako se Otrese
Srna, ki pobegne pred plenilcem, se po umiku ustavi in strese. Cel trup se ji zatrese, nekaj sekund, potem se oddahne in se gre naprej past. To ni naključje. To je živčni sistem, ki dokonča krog, ki ga je strah odprl.
Mi tega ne naredimo. Naučili so nas nasprotno — "umiri se", "ne kaži, da te je strah", "vzemi se v roke". Trepet smo ustavili, preden se je lahko dokončal. Strah je ostal notri, brez izhoda.
Telo ne pozabi. Samo čaka.
To ni vaja za mišice. To je vrnitev nečesa, kar smo si nekoč dovolili, potem pa pozabili, da znamo, smemo.
Spomin, Zapisan v Telesu
Strah, ki ga ne dokončamo, ne izgine. Zapiše se — v živčne povezave, v mišični spomin, v vzorec, ki se sproži, še preden um razume zakaj. Telo se odzove na sedanji trenutek skozi filter — spomin preteklega, včasih davno pozabljenega.
Zato racionalno prepričevanje samega sebe redko deluje. Telo ne posluša argumentov. Posluša izkušnjo.
Bivanje tukaj in zdaj — čutenje dihanja, teže telesa, zvokov v naravi — je način, kako telesu ponudimo novo izkušnjo, dovolj počasi in dovolj pogosto, da se lahko čez stari vzorec zapiše novega. Ne z bojem proti spominu. S ponavljanjem prisotnosti. V meditaciji.
Zaključek — Klanec, ne Sovražnik
Strah ni napaka. Je Klanec, ki ga je treba prečkati, ne zid, v katerega se zaletavamo.
Ko mu dovolimo, da gre skozi nas — z dihom, s trepetom, s prisotnostjo — se ne poslovimo od njega za vedno. Se naučimo, kako biti z njim, ne da bi nas odnesel s seboj.
To je pot nazaj k telesu, ki že ve, kako se to naredi. Samo spomniti se moramo, da smemo.
Peter Verščaj | WolfAnima